<!-- To je slovenski prevod spisa "Linux Installation HOWTO". -- >
<!-- Avtor: Eric S. Raymond, <esr@snark.thyrsus.com> -- >
<!-- Prevajalec: Roman Maurer, <roman.maurer@amis.net> -->
<!-- Datum prevoda: 29. julij 1998 -->
<!-- Zadnja osvežitev prevoda: 4. maj 2002 -->

<!doctype linuxdoc system> 

<article>

<title>Kako namestiti Linux
<author>Eric Steven Raymond, <htmlurl url="http://www.tuxedo.org/~esr/" name="Thyrsus Enterprises">, <tt>esr@thyrsus.com</tt>
<date>v5.6, 4. januar 2002

<abstract>
Ta spis je slovenski prevod spisa <em>Installation-HOWTO</em>.
Opisuje, kako dobiti programsko opremo za Linux in jo namestiti, in je prvi
dokument, ki naj bi ga novi uporabnik Linuxa prebral, da bi
se sploh lahko lotil dela.
</abstract>

<toc>

<sect>Uvod
<p>

<sect1>Namen tega spisa
<p>
Linux je prosto dostopna izvedba Unixa za ne pretirano drage osebne
računalnike (razvit je bil na procesorjih 386 in zdaj podpira
procesorje 486, 586, Pentium, strojno opremo PowerPC, Sun Sparc, ARM,
DEC Alpha in celo veliki računalnik IBM System 390!). Podpira širok
spekter programja, skupaj z grafičnim sistemom X Windows,
urejevalnikom Emacs, omrežno podporo TCP/IP (s protokolom
SLIP vred) in številnimi aplikacijami.

V tem spisu predpostavljamo, da ste že slišali za Linux, zdaj
pa bi ga radi pripravili do delovanja. Osredotočamo se na osnovno
različico za procesorje Intel, ki je najbolj priljubljena, vendar večina
nasvetov velja tudi za računalnike Power PC, Sparc in Alpha.


<sect1>Prevodi
<p>
Ta spis je poleg <htmlurl
url="http://www.tldp.org/HOWTO/Installation-HOWTO/" name="angleškega
izvirnika"> dostopen še v <htmlurl url="http://qwert.cz/linux/howto/"
name="češkem">, <htmlurl
url="http://linux.softcatala.org/projectes/doc/install/index.html"
name="katalonskem"> in <htmlurl
url="http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/Installation-HOWTO-sl.html"
name="slovenskem"> prevodu.


<sect1>Drugi viri informacij
<p>
Novincem v Linuxu je na voljo več virov osnovnih informacij o tem sistemu.
Najbolje jih je iskati na domači strani Dokumentacijskega
projekta za Linux (angl. Linux Documentation Project --
<idx>LDP</idx>) na <url url="http://www.linuxdoc.org/">. Tam 
najdete najnovejše osvežene različice angleškega izvirnika tega spisa,
kot <url url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/Installation-HOWTO.html">.

Verjetno boste začeli brskati po virih pri splošnih informacijah o
Linuxu; preberite informativni letak <url
url="http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/INFO-SHEET-sl.html"
name="INFO-SHEET"> in metavprašanja <url
url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/META-FAQ.html" name="META-FAQ">.
V sestavku ,,Linux Frequently Asked Questions`` (pogosta
vprašanja, preberite <url
url="http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/Linux-FAQ-sl.html"
name="slovenski prevod PZV">) je veliko najpogostejših vprašanj (in
odgovorov!) o Linuxu -- novi uporabniki bi ta spis ,,zares morali prebrati``.

Dokumentacijski projekt za Linux piše množico priročnikov in knjig o
Linuxu. Vsa ta dokumentacija je prosto dostopna v internetu,
dobite jo na domači strani LDP. Slovenske prevode nekaterih spisov
najdete na <url url="http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/">.

Knjiga <em>Namestitev in začetek dela z Linuxom</em> je popoln vodnik, 
ki uči, kako dobiti Linux in ga namestiti, pa tudi, kako ga uporabljati.
Je popoln učbenik o rabi in poganjanju sistema in postreže z veliko več
informacijami, kot jih boste našli tule. Po tej knjigi lahko brskate na naslovu <url
url="http://www.lugos.si/delo/slo/LIGS-sl/"> ali na domači strani LDP; tam si 
lahko tudi priskrbite izvod knjige.

Ne nazadnje je na voljo tudi precej strokoven spis <htmlurl name="Guide to x86
Bootstrapping"
url="http://www.nondot.org/sabre/os/files/Booting/x86Bootstrapping.html">.
Ta dokument meri bolj na NetBSD kakor na Linux, a so v njem uporabni
podatki o nastavitvah diska in zagonskih upravljalnikov za več
operacijskih sistemov v istem računalniku.

Prosim, <em>ne</em> pisarite mi prošenj, naj vam pomagam pri
nameščanju. Tudi če bi imel čas, da bi vam ustregel, je
mnogo manj učinkovito odpravljati težave po pošti, kakor če prosite
za pomoč domačo skupino uporabnikov Linuxa. Stike s svetovnimi
skupinami uporabnikov Linuxa pa lahko navežete na naslovih, objavljenih
na <htmlurl url="http://www.linuxdoc.org/" name="strani LDP">. Slovenske 
najdete na <url url="http://www.lugos.si/">.


<sect1>Nove različice tega spisa
<p>
Nove različice prvotnega spisa <em>Linux Installation HOWTO</em> so
redno objavljene v novičarskih skupinah <htmlurl
url="news:comp.os.linux.help" name="comp.os.linux.help">, <htmlurl
url="news:comp.os.linux.announce" name="comp.os.linux.announce"> in
<htmlurl url="news:news.answers" name="news.answers">. Odložene so
tudi v različne strežnike za FTP in splet, skupaj z domačo stranjo
LDP.

Zadnjo izvirno angleško različico najdete v svetovnem spletu
pod URL <url
url="http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/Installation-HOWTO.html">.
Slovenski prevod je dostopen na spletnem naslovu <url
url="http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/Installation-HOWTO-sl.html">.
Formati DVI, postscript, PDF, TXT, HTML in SGML so v podimenikih
FTP <url url="ftp://ftp.lugos.si/doc/HOWTO-sl/">.


<sect1>Odzivi in popravki
<p>
Če imate kakršnakoli vprašanja ali pripombe na angleški izvirnik tega spisa,
lahko pišete meni, Ericu S. Raymondu, avtorju, na <htmlurl
url="mailto:esr@thyrsus.com" name="esr@thyrsus.com">. Vesel bom prav vsakega
predloga ali kritike. Če odkrijete napako, me, prosim, obvestite o tem, da jo
bo lahko v naslednjih izdajah popravil. 
Že vnaprej hvala.

Prosim, <em>ne</em> sprašujte me, kako bi odpravili strojne težave, ki
so nastale med namestitvijo. Preučite <em>Namestitev in začetek
dela z Linuxom</em>, pognjavite svojega prodajalca ali preberite
novičarsko skupino <htmlurl url="news:comp.os.linux.setup"
name="comp.os.linux.setup">. Ta HOWTO si želi biti hiter, neboleč
vodnik po <em>normalni</em> namestitvi -- o strojnih težavah in diagnosticiranju
pa pripravljamo poseben HOWTO.

Pripombe na slovenski prevod pošiljajte na naslov <htmlurl
url="mailto:roman.maurer@amis.net" name="roman.maurer@amis.net">.


<sect>Zadnje spremembe
<p>
<itemize>
<item>Dodan razdelek ,,Kupite, ne gradite``.
<item>Dodana snov o zaganjanju s plošče CD-ROM.
</itemize>

<sect>Najlažji izbor: Kupite, ne gradite
<p>
Linux je dandanes že toliko dozorel, da vam bodo posebni sestavljalci sistemov
sestavili delovno postajo, vanjo namestili in nastavili Linux ter 
sistem intenzivno preverili, preden vam bodo vse skupaj dostavili. 
Če imate denarja več kakor prostega časa ali če imate stroge
zahteve, kar zadeva zanesljivost ali vedenje sistema, so ti sestavljalci
koristni, saj vam zagotavljajo, da ne boste dobili
pokrpane ali hitro pokvarljive strojne opreme.

Za tiste med vami, ki nimate debelih denarnic, pa se preostanek tega HOWTO
ukvarja s tem, kako sami namestite Linux.


<sect>Preden začnete
<p>
Preden namestite Linux, morate vedeti, ali je vaš stroj
sploh sposoben poganjati ta sistem, in odločiti se morate, kateri Linux bi radi
namestili. Spletna stran <url name="Linux Pre-installation checklist"
 url="http://members.tripod.com/~algolog/lnxchk.htm"> vam
lahko pred začetkom namestitve pomaga organizirati
namestitvene podatke.

<sect1>Strojne zahteve
<p>
Kakšen sistem je potreben za poganjanje Linuxa? Dobro
vprašanje. Strojne zahteve za sistem se namreč nenehno spreminjajo.
Spis <em>Linux Hardware-HOWTO</em>, <url
url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/Hardware-HOWTO.html">, obsega
(bolj ali manj) popoln seznam strojne opreme, podprte v Linuxu.
Informativni letak o Linuxu, <url
url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/INFO-SHEET.html">, ponuja še en
tak seznam.

Za različice na procesorjih Intel (ali klonih) je potrebna naslednja
strojna sestava:

Deloval bo katerikoli procesor <idx>80386</idx>, <idx>80486</idx>,
<idx>Pentium</idx>, <idx>Pentium II</idx> ali <idx>Pentium III</idx>.
Neintelovi kloni procesorjev 80388 ali novejših naj bi v splošnem
delovali. Ne potrebujete matematičnega koprocesorja, čeprav ga je
dobro imeti.

Dobro bo katerokoli vodilo <idx>ISA</idx>, <idx>EISA</idx>, <idx>VESA
Local Bus</idx> ali <idx>PCI</idx>. Arhitektura <idx>MCA</idx> (s
strojev IBM PS/2) je podprta od jeder 2.1.x, a morda še ni povsem
dozorela.

V svojem stroju potrebujete vsaj 4 megabajte pomnilnika. Pravzaprav
lahko Linux teče tudi z le 2 MB, a večina namestitev in programja
potrebuje 4. Čim več pomnilnika imate, tem srečnejši boste. Priporočam
16 MB, če nameravate uporabljati grafični sistem X-Windows; 64 MB je
še bolje.

Seveda boste potrebovali disk in standardni pogonski krmilnik za
AT. Vsi pogoni in krmilniki vrste <idx>MFM</idx>, <idx>RLL</idx> in
<idx>IDE</idx> morajo delovati. Podprtih je tudi veliko pogonov in
adapterjev SCSI; več o tem zveste v spisu <em>Linux SCSI-HOWTO</em>.
Če sestavljate nov sistem, v katerem boste poganjali Linux, se majhen
dodaten strošek za SCSI obrestuje z dodatno hitrostjo in
zanesljivostjo.

Potrebovali boste pogon za <idx>CD-ROM</idx>; praktično vse
distribucije Linuxa dandanes temeljijo na ploščah in pogonih CD-ROM. 
Če je bil vaš stroj zgrajen leta 1998 ali pozneje, bi morali biti sposobni 
zagnati namestitev Linuxa kar s plošče CD, namesto da bi uporabili 
zagonsko disketo.

Če je vaš CD-ROM vrste <idx>ATAPI</idx>, <idx>SCSI</idx> ali pravi
<idx>IDE</idx>, ne bi smeli imeti težav z njim (toda pazite se
poceni pogonov, ki oglašujejo vmesnike ,,IDE``, ki niso pravi IDE).
Če vaš CD-ROM uporablja posebno vmesniško kartico, je mogoče, da ga
namestitveno jedro, ki ga boste zagnali z diskete, ne bo prepoznalo --
in z nedostopnim pogonom CD-ROM je konec namestitve. Tudi pogoni 
CD-ROM, ki jih priključite na vzporedna vrata, ne bodo delovali. Če ste 
v dvomih, si preberite spis <url name="Linux CD-ROM HOWTO"
url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/CDROM-HOWTO.html"> s seznamom in
podrobnostmi o podprti strojni opremi.

Če vaš CD-ROM ni naveden v zaporedju za zagon vašega sistema, boste
potrebovali disketno enoto velikosti 3,5". Disketne enote velikosti
5,25" so v Linuxu sicer podprte, a jih uporablja že tako malo ljudi,
da ni nujno, da bodo slike disket šle na diskete. (Okleščeni Linux
sicer lahko teče z ene same diskete, a je to uporabno le za namestitev
in za določena opravila, povezana z odpravljanjem težav.)

Potrebujete tudi grafično kartico <idx>MDA</idx>, Hercules,
<idx>CGA</idx>, <idx>EGA</idx>, <idx>VGA</idx> ali <idx>Super
VGA</idx> in monitor. Če vaša grafična kartica deluje v MS-DOS ali
Windows, bo v splošnem delovala tudi v Linuxu. A če želite poganjati
grafični sistem X Window, morate upoštevati dodatne omejitve o podprti
grafični opremi. Več o poganjanju in zahtevah X zveste v spisu <url
url="http://www.lugos.si/delo/slo/HOWTO-sl/XFree86-HOWTO-sl.html"
name="Linux XFree86-HOWTO">.

Če imate računalnik s procesorjem Motorola 68K (se pravi stroje kot
<idx>Amiga</idx>, <idx>Atari</idx> ali <idx>VMEbus</idx>), si oglejte
pogosta vprašanja (PZV) o projektu Linux/m68k na
<url url="http://www.linux-m68k.org/pub/faq/faq.html">. Tam boste
izvedeli več o minimalnih zahtevah in stanju prenosa. PZV pravijo,
da je Linux na m68k zdaj tako stabilen in uporaben kakor različice na
Intelovih procesorjih.


<sect1>Prostorske potrebe in sobivanje
<p>
Za Linux potrebujete prostor na disku. Količina
potrebnega prostora je odvisna od tega, koliko programja nameravate
namestiti. Večina namestitev dandanes potrebuje velikostni razred
gigabajta. V to je všteto: prostor za programje, izmenjalni prostor (ki
se uporablja kot navidezni RAM vašega stroja), prostor za uporabnike
in tako naprej.

Mogoče je, da poganjate minimalni sistem z Linuxom na manj kot 80
MB (to je bilo kar pogosto, ko so bile distribucije Linuxa še manjše),
mogoče pa je tudi, da porabite precej več kakor dva gigabajta za vso vašo
programsko opremo za Linux. Količina je zelo odvisna od nameščene
količine programja in od prostora, ki ga potrebujete. Več o tem pozneje.

Linux lahko sobiva z drugimi operacijskimi sistemi na vašem 
disku, kot so MS-DOS, Microsoft Windows ali OS/2. (Pravzaprav lahko
uporabljate celo datoteke sistema MS-DOS in poganjate nekatere
programe za MS-DOS kar v Linuxu.) Z drugimi besedami, ko razdelite
pogon za Linux, bosta MS-DOS ali OS/2 živela na svojih razdelkih,
Linux pa na svojem. O takih <idx>večzagonskih</idx>
sistemih bomo podrobneje pisali pozneje.

Seveda pa vam <em>ni</em> treba poganjati MS-DOS, OS/2 ali kateregakoli 
drugega operacijskega sistema, da bi uporabljali Linux. Linux je povsem
drugačen, samostojen operacijski sistem (OS) in kar zadeva namestitev ali rabo, ni odvisen od drugih
OS.

Skratka, najmanjša namestitev Linuxa ni veliko večja, kot je potrebna
za MS-DOS ali Windows 3.1 (in je precej manjša od minimalne za
Windows 95!). Če imate 386 ali 486 z vsaj 4 MB RAM, boste Linux
uporabljali z veseljem. Linux ne potrebuje velikih količin diskovnega
prostora, pomnilnika ali procesorske hitrosti. Matt Welsh, prvi
pisec tega HOWTO, je včasih uporabljal Linux na 386/16 MHz
(najpočasnejši stroj, kar ga sploh lahko dobite) s 4 MB RAM in je bil z
njim povsem zadovoljen. Čim več hočete narediti, tem več pomnilnika (in
hitrejši procesor) boste potrebovali. Po naših izkušnjah s 486 in 16
MB RAM Linux prekaša marsikateri model dragih delovnih postaj.

<sect1>Trajanje namestitve
<p>
Sodobna namestitev Linuxa s plošče CD-ROM traja
od 90 minut do tri ure.

<sect1>Izbiranje distribucije Linuxa
<p>
Preden namestite Linux, se morate odločiti za eno od dostopnih
,,distribucij``. Tako je, ni le ene same, standardne izdaje
programja za Linux -- veliko takih izdaj je. Vsaka ima svojo
dokumentacijo in namestitvena navodila. Vse distribucije pa
bolj ali manj uporabljajo isto izvirno kodo.

Distribucije Linuxa so na voljo po anonimnem FTP in po poštnem
naročilu na disketah, traku ali plošči CD-ROM. Na voljo so številne primerjave in
opisi distribucij. Spletišče <url url="http://lwn.net/"
name="Linux Weekly News"> ni le izvrsten vir novic in
podatkov, temveč objavlja tudi tedensko poročilo o distribucijah z nekaterimi
kazalci na mnoge od njih.

V megleni, davni preteklosti, ko je bil ta HOWTO napisan
(1992--93), je večina dobila Linux tako, da si ga je mučno dolgo
prenašala iz interneta ali z BBS v svoj dosovski stroj in
po zamudnem postopku presnela dobljene
datoteke na več disket. Eno od disket je bilo potem treba zagnati in z njo
namestiti preostalih ducat. Z nekaj sreče (in brez poškodb nosilca)
ste lahko po nekaj urah končali namestitev z delujočim Linuxom. Ali
pa tudi ne.

Čeprav je ta pot še vedno mogoča (in lahko vzamete eno od številnih
distribucij z <url
url="http://metalab.unc.edu/pub/Linux/distributions/">), so
danes na voljo tudi veliko manj naporne. Najlaže je kupiti eno od visoko
kakovostnih komercialnih distribucij Linuxa na plošči CD-ROM, npr. Red
Hat, Debian, SuSE, Linux Pro, ali WGS. V bližnji knjigarni ali
računalniški trgovini so na voljo po manj kot
20.000&nbsp;tolarjev in vam bodo prihranile marsikatero urico jeze.

Kupite lahko tudi antologijske plošče CD-ROM, kot je InfoMagicov <em>Linux
Developer's Resource set</em>. Na njih je več distribucij
Linuxa in sodobni prepis večjih arhivov tega sistema, kot sta Metalab ali
Tsx-11.

V preostanku tega HOWTO se bomo osredotočili na korake, potrebne za
namestitev z antologijske plošče CD-ROM ali enega od cenejših
komercialnih Linuxov, za katerega ni tiskanega priročnika o
namestitvi. Če je za vaš Linux na voljo tudi priročnik na papirju, vam
lahko deli tega HOWTO sicer rabijo kot uporabno ozadje, vendar morate
upoštevati podrobna namestitvena navodila iz priročnika.


<sect>Pregled namestitve
<p>
Pred namestitvijo je pametno zbrati podatke o strojni sestavi 
računalnika. Ugotovite izdelovalca in številko modela vsake kartice
v vašem stroju; zberite številke IRQ in kanalov DMA. Verjetno vsega tega ne
boste potrebovali -- a če se izkaže drugače, vam bo prišlo zelo, zelo prav.

Če želite poganjati sistem z dvojnim zaganjanjem (Linux in DOS ali
Windows v istem stroju), preuredite (prerazdelite) disk, da
boste naredili prostor za Linux. Če ste modri, boste <em>najprej
naredili popolno varnostno kopijo vsega sistema</em>!


<sect1>Prvi namestitveni koraki: preprosta pot
<p>
Če imate CD-ROM vrste EIDE/ATAPI (dandanes povsem vsakdanji), 
preglejte nastavitve BIOS vašega stroja in si oglejte, ali lahko
zaganjate sistem s plošče CD-ROM. Večina strojev, narejena od druge polovice leta
1997 naprej, to zmore.
 
Če je vaš stroj med njimi, spremenite nastavitve tako, da se bo sistem
najprej poskušal zagnati s plošče CD-ROM. Pogosto boste to lahko nastavili
na podmenuju ,,BIOS FEATURES`` (zmožnosti biosa) v nastavitvenem
menuju biosa.

Potem vstavite namestitveni CD-ROM. Znova zaženite računalnik.
Začeli ste.

Če imate CD-ROM vrste SCSI, lahko še vedno pogosto zaganjate sistem
z njega, vendar je to malo bolj odvisno od matične plošče in biosa.
Tisti, ki vedo, zakaj so zapravili dodatne tolarje za CD-ROM vrste
SCSI, verjetno tudi vedo, kako to urediti.


<sect1>Prvi namestitveni koraki: težja pot
<p>
<enum>
<item> Naredite namestitvene diskete.
<item> Poženite namestitveni mini Linux z disket, da boste
dobili dostop do pogona CD-ROM.
</enum>


<sect1>Nadaljevanje namestitve
<p>
<enum>
<item> Pripravite datotečne sisteme Linuxa. (Če niste že prej
spremenili razdelčne tabele diska, jo boste zdaj.)
<item> Namestite osnovni stabilni Linux s plošče CD-ROM.
<item> Zaženite Linux z diska.
<item> (Po želji.) Namestite več programski paketov s plošče CD-ROM.
</enum>


<sect1>Osnovni deli namestitvene opreme
<p>
Tu so osnovni deli namestitvene distribucije:
<itemize>
<item>Datoteke <tt>README</tt> (datoteke, ki jih morate prebrati) in
FAQ (pogosta vprašanja). Te so navadno v najvišjem
imeniku pogona CD-ROM in jih lahko preberete, ko enkrat v Linuxu
priklopite disk. (Odvisno od tega, kako je narejen CD-ROM, jih
morda vidite tudi v sistemu DOS/Windows.) Te datoteke je dobro
prebrati takoj, ko jih lahko, saj izveste za pomembne
nadgradnje ali spremembe.

<item>Veliko zagonskih slik disket (angl. <idx>bootdisk</idx> images),
pogosto so v podimeniku. Če sistema ne morete zagnati s plošče
CD-ROM, je ena od teh datotek tista, ki jo boste zapisali na disketo
in s tem naredili zagonsko disketo. Izbrali boste <em>eno</em> od
zgornjih zagonskih slik, odvisno od strojne opreme, ki jo imate v
sistemu.
<p>
Gre za to, da se nekateri strojni gonilniki ne razumejo z drugimi na
čudne načine. Namesto da poskušate odpraviti strojne težave vašega
sistema, je laže uporabiti zagonsko disketo, ki omogoči le gonilnike,
ki jih potrebujete. (To bo imelo tudi prijeten stranski učinek, saj
bo jedro zato manjše.)

<item>Slika reševalne diskete. To je disketa z osnovnim jedrom in
orodji za reševanje po katastrofi, ki nastane, če nekaj povozi jedro
ali zagonski blok vašega diska.

<item><tt>RAWRITE.EXE</tt>. To je program za MS-DOS, ki zapiše
vsebino datoteke (na primer zagonsko ali korensko sliko diskete)
neposredno na disketo, ne glede na njen format.
<p>
<tt>RAWRITE.EXE</tt> potrebujete le, če nameravate narediti zagonske
in korenske diskete v sistemu MS-DOS. Če imate namesto tega dostop
do delovne postaje Unix z disketno enoto, lahko naredite diskete tam,
uporabljajoč ukaz <tt>dd</tt> ali morda graditveni skript, ki vam ga
priskrbi izdelovalec. Poglejte v referenčni priročnik na stran o dd(1)
(<tt>man dd</tt>) in prosite svojega krajevnega guruja Unixa za pomoč.
V nadaljevanju tega dokumenta je zgled rabe <tt>dd</tt>.

<item>Sam CD-ROM. Namen zagonske diskete je pripraviti stroj za
nalaganje korenskih ali namestitvenih plošč, ki so spet le naprave za
pripravo vašega diska in kopiranje delčkov plošče CD-ROM nanj. Če
lahko zaganjate sistem s plošče CD-ROM, lahko zaženete sistem in
nadaljujete pripravo diska.
</itemize>


<sect>Podrobnosti o namestitvi
<p>
<sect1>Priprava za namestitev
<p>
Linux uporablja strojno opremo osebnega računalnika učinkoviteje
kakor MS-DOS, Windows ali NT in je zato tudi manj toleranten do napačno
nastavljenih naprav. Preden začnete, lahko napravite to ali ono, kar
bo zmanjšalo možnost, da bi vas ustavila taka težava.

Najprej zberite vse priročnike o vaši strojni opremi, kar jih imate --
o matični plošči, grafični kartici, monitorju, modemu itd. -- in jih
imejte pri roki, če bi jih morda potrebovali.
Drugič, zberite podrobne informacije o strojni sestavi vašega
računalnika. To storite preprosto tako, da v MS-DOS
5.0 ali poznejšem izpišete poročilo Microsoftovega diagnostičnega
pripomočka <tt>MSD.EXE</tt> (lahko izpustite dele o TSR, gonilnikih,
karti pomnilnika, okoljskih nizih in različici OS). Med drugim vam bo
to zagotovilo popolno in pravilno informacijo o vaši grafični kartici
in vrsti miške, kar vam je lahko v pomoč pri poznejši nastavitvi X
Window.

Tretjič, preverite, ali ima vaš stroj nastavitvene težave s podprto
strojno opremo, ki lahko povzročijo nepopravljivo zaklepanje med
namestitvijo Linuxa.

<itemize>
<item> Sistem DOS/Windows lahko uporablja diske IDE in CD-ROM
tudi z napačno nastavljenimi skakači <em>master/slave</em> na pogonih.
Pri Linuxu to ne bo šlo. Če ste v dvomih, preverite svoje skakače
<em>master-slave</em>!

<item> Je katera od vaših zunanjih naprav načrtovana brez
nastavitvenih skakačev ali nespremenljivega pomnilnika? Če je, morda
potrebuje zagonsko uvajanje kakega pripomočka za MS-DOS, da se
zažene, in morda ne bo preprosto dostopna v Linuxu. Plošče CD-ROM, zvočne
kartice, omrežne kartice ethernet in poceni tračne enote lahko
povzročajo take težave. Če je tako, lahko to obidete s
pravilnim argumentom zagonskemu pozivniku; podrobnosti glej na <htmlurl name="Linux
Boot Prompt HOWTO"
url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/BootPrompt-HOWTO.html">.

<item> Nekateri drugi operacijski sistemi dovoljujejo miški <em>bus
mouse</em>, da deli prekinitve IRQ z drugimi napravami. Linux tega ne
podpira; pravzaprav tak poskus lahko zaklene vaš stroj. Če
uporabljate miško <em>bus mouse</em>, si preberite podrobnosti na <htmlurl name="Linux Bus
Mouse HOWTO" url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/Busmouse-HOWTO.html">.
</itemize>

Če je mogoče, dobite telefonsko številko izkušenega uporabnika Linuxa,
ki ga lahko pokličete v izrednih primerih. V devetih primerih od
desetih je ne boste potrebovali, a jo je vseeno pametno imeti.

Ocenite približen čas namestitve. Približno eno uro bo trajalo za gol
sistem ali sistem, ki bo poganjal le Linux. Ali do tri ure za
večzagonski sistem (pri teh so precej pogostejši napačni zagoni in
zamrznitve).

<sect1>Izdelava zagonske in korenske diskete
<p>
(Ta korak je potreben le, če ne morete zagnati namestitve Linuxa s
plošče CD-ROM.)

CD-ROM z Linuxom lahko ima namestitvene pripomočke, ki vam
omogočijo izdelavo zagonske (<em>boot</em>), korenske (<em>root</em>) in
reševalne (<em>rescue</em>) diskete z interaktivnimi pozorniki. To je
lahko namestitveni program za MS-DOS (kot pri Red Hat
<tt>redhat.exe</tt>) ali skript za Unix ali oboje.

Če imate tak program in ga lahko uporabite, si preberite preostanek tega
podrazdelka le informativno. Poženite program, ki bo poskrbel za pravo
namestitev -- njegovi tvorci gotovo vedo več o tej posebni
distribuciji kakor jaz -- in izognili se boste številnim težkim korakom pri
odpravljanju napak.

Podrobnejše podatke o izdelavi zagonskih in korenskih disket
najdete na <htmlurl name="Linux Bootdisk HOWTO"
url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/Bootdisk-HOWTO.html">.

Vaš prvi korak bo izbor slike zagonske diskete, ki ustreza
vaši strojni opremi. Če morate to narediti na roko, boste
v splošnem opazili, da (a) so slike zagonskih disket na
plošči CD-ROM poimenovane tako, da vam olajšajo izbor
pravilne, in (b) je v bližini datoteka s kazalom in
opisi vseh slik. 

Potem morate narediti diskete s sliko zagonske diskete, ki
ste jo izbrali, in s slikami korenskih in reševalnih disket.
Tu vstopi v igro dosovski program <tt>RAWRITE.EXE</tt>.

Zatem potrebujete dve ali tri <em>gosto</em> formatirane
diskete MS-DOS. (Vse morajo biti iste vrste; če je vaš
zagonski disketni pogon velikosti 3,5&dquot;, morajo biti vse diskete
velike 3,5&dquot;.) <tt>RAWRITE.EXE</tt> boste uporabili za zapis
zagonskih in korenskih slik na diskete.

Pokličite ga brez argumentov, takole:
<tscreen>
C:&bsol;&gt; RAWRITE
</tscreen>

Odgovorite na vprašanja o imenu datoteke, ki naj se prepiše, in
diskete, na katero naj se prepiše (na primer <tt>A:</tt>). RAWRITE bo
prepisal datoteko, blok za blokom, neposredno na disketo. Uporabite
RAWRITE tudi za korensko sliko diskete (kot npr. <tt>COLOR144</tt>). Ko
opravite, boste imeli dve disketi: ena bo zagonska,
druga pa korenska. Ti dve disketi nista več berljivi v sistemu MS-DOS (zdaj
sta disketi v nekem smislu ,,formata Linux``).

V sistemu Unix lahko opravite isto z ukazom <tt>dd(1)</tt>. (Za
to boste, seveda, potrebovali delovno postajo Unix z disketnim
pogonom.) Na delovni postaji Sun z disketnim pogonom na napravi
<tt>/dev/rfd0</tt> lahko uporabite ukaz:
<tscreen><verb>
$ dd if=bare of=/dev/rfd0 obs=18k
</verb></tscreen>

Kot argument programu <tt>dd</tt> morate na nekaterih delovnih postajah
(npr. Sun) priskrbeti ustrezno velikost izhodnega bloka (argument
,,obs``), sicer to ne bo delovalo. Če imate težave, si preberite stran
referenčnega priročnika za dd(1) (<tt>man dd</tt>).

Preverite, ali uporabljate povsem nove diskete brez vsakršnih napak.
Na disketah ne sme biti slabih blokov.

Zavedajte se, da vam ni treba poganjati Linuxa ali MS-DOS, če želite
namestiti Linux. A poganjanje Linuxa ali MS-DOS vam olajša izdelavo
zagonske in korenske diskete s plošče CD-ROM. Če v svojem stroju še
nimate operacijskega sistema, lahko uporabite Linux ali MS-DOS pri
prijatelju in z njim naredite potrebni disketi, potem pa ju
namestite pri sebi.

<sect1>Razdelitev diskov z DOS/Windows<label id="partitioning">
<p>
V večini uporabljenih sistemov je disk že posvečen razdelkom za
MS-DOS, OS/2 in tako naprej. Tem razdelkom morate spremeniti
velikost, če hočete imeti prostor za Linux. Če boste poganjali
večzagonski sistem, vam toplo priporočam, da si preberete enega ali več
naslednjih mini HOWTO, ki opisujejo različne večzagonske
nastavitve.

<itemize>
<item><htmlurl name="DOS-Win95-OS2-Linux mini-HOWTO"
	url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/mini/Linux+DOS+Win95+OS2.html">.
<item><htmlurl name="Linux+Win95 mini-HOWTO"
	url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/mini/Linux+Win95.html">
<item><htmlurl name="Linux+NT-Loader mini-HOWTO"
	url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/mini/Linux+NT-Loader.html">
</itemize>

Tudi, če ti spisi niso neposredno uporabni za vaš sistem, vam bodo
pomagali razčistiti pojme.

<bf>POZOR:</bf> Nekateri Linuxi se bodo namestili v imenik na vašem
razdelku za MS-DOS. (To je nekaj drugega kakor namestitev <em>z</em>
razdelka za MS-DOS.) Namesto tega boste torej uporabili datotečni
sistem ,,UMSDOS``, ki vam omogoča, da se do imenikov razdelka MS-DOS
obnašate kot do datotečnega sistema za Linux. Tako vam ne bo treba
razdeliti pogona.

To metodo priporočam le, če ima vaš pogon že štiri razdelke
(maksimalno število, ki ga podpira DOS) in bi vam njihova razdelitev
prinesla več težav kakor koristi (vaš Linux se bo s to metodo
upočasnil, ker mora prevajati imena datotek). Ali če želite
preizkusiti Linux pred razdelitvijo diska; da, to je kar primeren
način za preizkus. A večinoma morate disk razdeliti, kot je
opisano tukaj. Če nameravati uporabljati UMSDOS, ga uporabljajte na
lastno odgovornost -- tu ni podrobno dokumentiran. Odslej
bomo predpostavili, da <em>ne</em> uporabljate datotečnega sistema
UMSDOS in morate torej razdeliti disk.

<em>Razdelek</em> je le del vašega diska, rezerviran za uporabo v
posameznem operacijskem sistemu. Če imate nameščen le MS-DOS, je na vašem
disku verjetno le en razdelek, ves posvečen sistemu MS-DOS. Za uporabo
Linuxa pa boste morali pogon razdeliti tako, da boste imeli en
razdelek za MS-DOS in enega (ali več) za Linux.

Razdelki so treh vrst: <em>primarni</em> (angl. primary),
<em>razširjeni</em> (angl. extended) in <em>logični</em>
(angl. logical). Na kratko: primarni razdelki so eni od štirih
poglavitnih razdelkov na vašem pogonu. Če želite imeti na posameznem
pogonu več kot štiri razdelke, morate narediti razširjene razdelke, ki
lahko obsegajo veliko logičnih razdelkov. Podatkov ne shranjujete
neposredno na razširjeni razdelek -- uporabljate ga le kot zabojnik za
logične razdelke. Podatki so shranjeni ali na primarnih ali na
logičnih razdelkih.

Povejmo še drugače; večina ljudi uporablja le primarne razdelke.
Vendar, če potrebujete več kot štiri razdelke na enem samem disku,
naredite razširjeni razdelek. Logični razdelki se potem ustvarijo na
razširjenem razdelku. Pa jih imate -- več kakor štiri razdelke na en
pogon.

Vedite tudi, da z lahkoto namestite Linux na drugi pogon v vašem
sistemu (v MS-DOS znan kot <tt>D:</tt>). Preprosto določite
primerno ime naprave, ko ustvarjate Linuxove razdelke. To je podrobno
opisano spodaj.

Vrnimo se k razdelitvi diska. Včasih ni bilo mogoče spremeniti velikosti 
razdelka, ne da bi pobrisali podatke v njem.
Dandanes obstajajo razdelčni pripomočki, ki lahko spreminjajo velikost
razdelka, ne da bi uničili podatke; poznajo strukturo datotečnih
sistemov, lahko najdejo prostor v datotečnem sistemu in lahko
premaknejo podatke v razdelku tako, da premaknejo prostor na mesto,
kjer naj bi bil, če želimo pravilno spremeniti velikost. Še vedno pa
je zaradi možne človeške ali programske napake priporočeno, da
naredite rezervne kopije vseh podatkov v vašem sistemu, preden
razdelite disk.

V Linuxu vam <htmlurl name="GNU parted"
url="http://www.gnu.org/software/parted"> omogoča, da ustvarite,
brišete in kopirate razdelke. Podpira datotečne sisteme ext2, FAT16
in FAT32, izmenjalne naprave za Linux (angl. swap); pozna tudi oznake
diskov za MS-DOS. Parted je uporaben za ustvarjanje prostora za nove
operacijske sisteme, reorganizacijo rabe diska, prepisovanje podatkov
z diska na disk in zrcaljenje diskov. Je razmeroma nova koda, a
poročajo, da dobro deluje in ne sesuva podatkov.

Za MS-DOS je na voljo program, ki vam razdeli disk in pri tem ne uniči
podatkov na njem. Imenuje se <htmlurl name="FIPS"
url="http://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/install">. S pripomočkom
FIPS, optimizatorjem diska (kot npr. Norton Speed Disk ali
<tt>DEFRAG.EXE</tt>) in kancem sreče boste lahko spremenili velikost
razdelka za MS-DOS, ne da bi izgubili podatke.

Če nimate na voljo nobenih urejevalnikov velikosti razdelkov, pa je
starejša metoda, da preprosto zbrišete razdelke in jih na novo
ustvarite z manjšo velikostjo. Če uporabite to metodo, morate pred
tem vsekakor narediti rezervne kopije podatkov, saj se ti pri tem
postopku uničijo.

Klasično spreminjamo razdelke s programom FDISK. Denimo,
da imate 80 MB disk, posvečen MS-DOS. Radi bi ga
razdelili na pol -- 40 MB za MS-DOS in 40 MB za Linux. To storite
tako, da poženete <tt>FDISK.EXE</tt> v MS-DOS, zbrišete 80 MB razdelek 
sistema MS-DOS in na njegovem mestu ustvarite 40 MB razdelek za MS-DOS.
Potem lahko formatirate novi razdelek in znova namestite svoje
dosovsko programje z rezervnih kopij. 40 MB pogona pustite praznega.
Pozneje boste ustvarili na neuporabljenem delu pogona razdelek za
Linux.

Na kratko, tole morate narediti, da zmanjšate velikost dosovskih
razdelkov s FDISK:
<enum>
<item>Naredite popolno rezervno kopijo vsega vašega sistema.
<item>Naredite zagonsko disketo za MS-DOS z ukazom, kot je
<tscreen>
C:&bsol;&gt; FORMAT /S A:
</tscreen>
Prepišite na to disketo datoteki <tt>FDISK.EXE</tt> in <tt>FORMAT.COM</tt>,
pa tudi druge pripomočke, ki jih potrebujete. (Na primer pripomočke
za obnovitev vašega sistema z rezervnih kopij.)
<item>Zaženite MS-DOS s sistemske diskete.
<item>Poženite FDISK, po možnosti z določitvijo pogona, ki
bi ga radi spremenili (kot npr. <tt>C:</tt> ali <tt>D:</tt>).
<item>Zbrišite razdelke, ki bi jih radi spremenili,
z ustreznimi menujskimi izbirami programa FDISK. <bf>To bo
uničilo vse podatke na teh razdelkih!</bf>
<item>Znova ustvarite te razdelke z manjšimi velikostmi.
To storite z ustreznimi menujskimi izbirami programa FDISK.
<item>Zapustite FDISK in formatirajte nove razdelke z ukazom
<tt>FORMAT</tt>.
<item>Obnovite prvotne datoteke z rezervnih kopij.
</enum>

Vedite, da vam FDISK sistema MS-DOS omogoča ustvariti
,,logični pogon za DOS`` (<em>logical DOS drive</em>). Logični dosovski
pogon je le logični razdelek na vašem disku. Lahko namestite
Linux na logičnem razdelku, a tega logičnega razdelka nočete ustvariti
s fdiskom sistema MS-DOS. Torej, če trenutno uporabljate logični
dosovski pogon in želite na njegovem mestu namestiti Linux, morate
zbrisati ta logični pogon s FDISK za MS-DOS in (pozneje) z ustreznim 
orodjem za Linux ustvariti na njegovem mestu logični razdelek za Linux.

Mehanizem za razdelitev diska za OS/2 in druge operacijske sisteme je
podoben. Podrobnosti si oglejte v dokumentaciji za te operacijske sisteme.

<sect1>Ustvarjanje razdelkov za Linux
<p>
Po razdelitvi diska morate ustvariti razdelke za Linux. Preden
opišemo, kako se to dela, spregovorimo o razdelkih in datotečnih
sistemih v Linuxu.

<sect2>Osnove razdelkov
<p>
Linux potrebuje vsaj en razdelek za <em>korenski datotečni sistem</em>
(angl. root filesystem), ki vsebuje jedro Linuxa.

<em>Datotečni sistem</em> (angl. filesystem) si lahko predstavljate kot
razdelek, formatiran za Linux. Datotečni sistemi se uporabljajo zato,
da so v njih datoteke. Vsak sistem mora imeti vsaj korenski datotečni
sistem. Vendar imajo številni uporabniki raje različne datotečne sisteme
-- po enega za vsak večji del drevesa imenikov. Na primer, morda
boste želeli ustvariti poseben datotečni sistem za shranjevanje vseh
datotek v imeniku <tt>/usr</tt>. (Pazite -- v sistemih Unix se
uporablja za razmejevanje imen imenikov poševnica, in ne poševnica
nazaj kot pri MS-DOS.) V tem primeru imate torej korenski
datotečni sistem in datotečni sistem <tt>/usr</tt>.

Vsak datotečni sistem potrebuje svoj razdelek. Torej, če
uporabljate hkrati korenski datotečni sistem in datotečni sistem
<tt>/usr</tt>, boste morali ustvariti vsaj dva razdelka za Linux.

Poleg tega večina uporabnikov naredi <em>izmenjalni razdelek</em> (angl.
swap partition), ki se uporablja za navidezni RAM. Če imate v svojem 
stroju, denimo, 4 MB pomnilnika in 10 MB izmenjalni razdelek,
imate, kar zadeva Linux, 14 MB navideznega pomnilnika.

Ko uporabljate izmenjalni prostor, premika Linux neuporabljene strani
pomnilnika na disk. To vam omogoča, da v svojem sistemu hkrati poganjate
več aplikacij. Vendar izmenjavanje ni nadomestilo za
fizični RAM, saj je pogosto počasno. Aplikacije, ki potrebujejo
veliko pomnilnika (na primer grafični sistem X Window), pa so pogosto
odvisne od izmenjalnega prostora, če nimate dovolj fizičnega
pomnilnika.

Skoraj vsi uporabniki Linuxa uporabljajo izmenjalni razdelek. Če
imate 4 MB RAM ali manj, je izmenjalni razdelek za namestitev
programja nujnost. Tudi sicer ga močno priporočam, razen če nimate
na voljo velikanskih količin fizičnega pomnilnika.

Velikost vašega izmenjalnega razdelka je odvisna od tega, koliko
navideznega pomnilnika potrebujete. Pogosto je priporočeno, da imate
vsaj 16 megabajtov navideznega pomnilnika. Če imate torej 8 MB
fizičnega pomnilnika, boste želeli ustvariti 8 MB velik izmenjalni
razdelek. Vedite pa, da so tudi omejitve izmenjevalnih razdelkov
odvisne od platforme; oglejte si Partition-HOWTO, če želite ustvarjati
izmenjevalne razdelke, večje od 1 GB.

Več o teoriji videza izmenjalnega prostora in razdelitve diska
najdete v spisu <htmlurl name="Linux Partition mini-HOWTO"
url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/mini/Partition.html">.

Zanimivost: mogoča, čeprav z nekaj zvijačami, je delitev izmenjalnih
razdelkov med Linuxom in Windows 95 v večzagonskem sistemu. Podrobnosti
si oglejte na <htmlurl name="Linux Swap Space Mini-HOWTO"
url="ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/docs/HOWTO/unmaintained/mini/Swap-Space">.

Kavelj &num;1: Če imate pogone EIDE z razdelki, večjimi od 504 MB, morda
vaš BIOS ne dovoli, da bi na njih zaganjali Linux. Imejte torej korenski
razdelek manjši od 504 MB. To s pogonskimi
krmilniki SCSI, ki imajo navadno lasten BIOS, ne bi smelo biti težava. 
Strokovne podrobnosti si oglejte na <htmlurl name="Large Disk Mini-HOWTO"
url="http://www.linuxdoc.org/HOWTO/mini/Large-Disk.html">.

Kavelj &num;2: Imate hkrati pogone IDE in SCSI? Potem pazite.
Vaš BIOS morda ne dovoljuje zaganjanja neposredno s pogona SCSI.

<sect2>Velikost razdelkov
<p>
Poleg korenskih in izmenjalnih razdelkov boste želeli nastaviti enega
ali več razdelkov za vaše programje in domače imenike.

V teoriji bi sicer lahko vse skupaj poganjali z enega samega velikanskega
korenskega razdelka, a tega ne počne skoraj nihče. Posest več
razdelkov ima številne prednosti:

<itemize>
<item> Pogosto skrajša čas za preverjanje datotečnih sistemov
ob zagonu.

<item> Datoteke ne morejo rasti prek omejitev razdelka. Torej lahko
uporabite meje razdelkov kot požarne pregrade proti programom (kot
novičarske skupine Useneta), ki bi radi požrli velikanski delež vašega
diska. Preprečite jim, da bi porabili prostor, ki ga potrebujejo vaše
jedro in preostanek vaših aplikacij.

<item> Če kdaj opazite šibko točko na disku, je manj boleče formatirati in
obnoviti en sam razdelek, kakor pa še enkrat postaviti
vse skupaj od začetka.
</itemize>

Na današnjih velikih diskih je dobra začetna nastavitev, da
imate majhen korenski razdelek (manj kot 80 MB), srednje velik
razdelek <tt>/usr</tt> (do 300 MB ali kaj takega) za sistemsko
programje in razdelek <tt>/home</tt>, ki zaseda preostanek vašega
dostopnega prostora za domače imenike uporabnikov.

Lahko ste še bolj dovršeni. Če veste, da boste poganjali
novičarske skupine Useneta, na primer, lahko za to oddelite poseben
razdelek in s tem nadzirate največjo možno porabo diska. Ali pa
naredite razdelek <tt>/var</tt> za pošto, novice in začasne datoteke
skupaj. A v današnji vladavini zelo poceni in zelo velikih diskov, 
se ta zapletanja zdijo vse manj in manj pomembna za vašo prvo
namestitev Linuxa. Še posebej prvič naj bo vse skupaj čim bolj preprosto.

<sect1>Zaganjanje z namestitvene diskete
<p>
Prvi korak je zaganjanje z diskete, ki ste jo naredili. Navadno boste
lahko zagnali s prekrižanimi rokami; pozivnik zaganjalnega jedra se bo
sam izpolnil po 10 sekundah. Tako boste navadno zaganjali z diska
IDE.

V resnici se zgodi tole: zagonska disketa ponuja miniaturni
operacijski sistem, ki (ker disk še ni pripravljen) uporablja del
vašega pomnilnika kot navidezni disk (imenovan, dovolj logično,
,,pomnilniški disk``, angl. ramdisk).

Zagonska disketa naloži na pomnilniški disk majhen nabor datotek in
namestitvenih orodij, ki vam omogočajo, da pripravite svoj disk
in vanj namestite delovni Linux s plošče CD-ROM.

(V preteklosti je bil to dvostopenjski proces, ki je zajemal drugo
disketo, imenovano ,,korenska disketa`` (angl. root disk), odkar pa 
so bili uvedeni moduli jedra, se je to spremenilo.)

Z določanjem argumentov po imenu jedra lahko določite različne strojne
parametre, kot je IRQ in naslov vašega krmilnika SCSI, ali geometrijo
pogona, preden zaženete jedro Linuxa. To je potrebno, če Linux ne
zazna vašega krmilnika SCSI ali geometrije diska, na primer.

Posebej veliko krmilnikov SCSI brez biosa potrebuje, da določite
naslov vrat in IRQ ob zagonu. Podobno stroji IBM PS/1,
ThinkPad in ValuePoint ne shranjujejo pogonske geometrije v CMOS in
jo morate določiti ob zagonu. (Pozneje boste lahko nastavili svoj delovni 
sistem, da bo sam poiskal take parametre.)

Opazujte sporočila, ko se sistem zaganja. Izpisali in opisali bodo
strojno opremo, ki jo zazna vaša namestitev Linuxa. Še posebej, 
če imate krmilnik SCSI, morate videti izpis gostiteljev SCSI, ki so bili
zaznani. Če vidite sporočilo
<tscreen><verb>
SCSI: 0 hosts
</verb></tscreen>,
potem vaš krmilnik SCSI ni bil samodejno zaznan in boste morali
ugotoviti, kako povedati jedru, kje je.

Sistem bo tudi prikazal podatke o zaznanih pogonskih razdelkih in
napravah. Če je kateri od teh podatkov napačen ali če manjka, boste
morali prisiliti nalagalnik v zaznavanje opreme.

Če vse poteka v redu in se vam zdi, da je vaša strojna
oprema prepoznana, lahko preskočite na naslednji razdelek ,,Nalaganje
korenskega diska``.

Zaznavanje opreme izsilite tako, da vstavite primerne parametre v
zagonski pozornik, uporabljajoč naslednjo skladnjo:

<tscreen><verb>
linux &lt;parametri...&gt;
</verb></tscreen>

Veliko takih parametrov je; nekaj najpogostejših naštevamo
spodaj. Sodobni zagonski diski Linuxa vam bodo pred zagonom pogosto
ponudili možnost ogleda zaslona s pomočjo, ki opisuje posamezne
parametre jedra.

<itemize>
<item><em>hd=cilindri,glave,sektorji</em>
Določa geometrijo pogona. Potrebujejo ga računalniki, kot so IBM PS/1,
ValuePoint in ThinkPad. Če ima, na primer, vaš pogon 683 cilindrov,
16 glav in 32 sektorjev na sled, vnesite:
<tscreen><verb>
linux hd=683,16,32
</verb></tscreen>

<item><em>tmc8xx=memaddr,irq</em> Določi pomnilniški naslov in IRQ za
krmilnik SCSI Future Domain TMC-8xx, ki nima podpore v biosu.
Na primer:
<tscreen><verb>
linux tmc8xx=0xca000,5
</verb></tscreen>

Pazite, da boste pri šestnajstiških številkah uporabili predpono
<em>0x</em>. To drži za vse naslednje izbire.

<item><em>st0x=memaddr,irq</em> Določi pomnilniški naslov in IRQ za
krmilnik Seagate ST02, ki nima podpore v biosu.

<item><em>t128=memaddr,irq</em> Določi pomnilniški naslov in IRQ za
krmilnik Trantor T128B, ki nima podpore v biosu.

<item><em>ncr5380=port,irq,dma</em> Določi vrata, IRQ in kanal DMA
za splošni krmilnik NCR5380.

<item><em>aha152x=port,irq,scsi_id,1</em> Določi vrata, IRQ in
SCSI ID za krmilnike AIC-6260, ki nimajo podpore v biosu.
To zajema krmilnike Adaptec 1510, 152x in Soundblaster-SCSI.
</itemize>

Če imate vprašanja o teh zagonskih parametrih, si, prosim, preberite spis
<em>SCSI HOWTO</em>, ki je dostopen v vseh veliki arhivih Linuxa za
FTP (ali kjerkoli ste že dobili tale dokument). Spis <em>SCSI
HOWTO</em> razlaga združljivost SCSI z Linuxom veliko podrobneje.

<sect2> Izbira namestitve v konzoli ali X
<p>
Po zagonu vsi trenutni Linuxi ponujajo zaslonski namestitveni program,
s katerim se interaktivno sprehajate po korakih in vam ponuja izdatno
pomoč.

Najbrž boste takoj dobili na voljo izbiro za nastavitev X, da bo lahko
namestitveni program deloval v grafičnem okolju. Če lahko izberete to
pot, vas bo namestitveni program spraševal o miški in vrsti
monitorja, preden bo zares začel nameščati. Ko imate enkrat nameščen
delovni Linux, so te izbire za vas shranjene. Delovanje monitorja boste 
lahko uglasili pozneje, na tej stopnji se je razumno sprijazniti
z osnovnim načinom VGA 640&times;480.

Grafični sistem X ni nujno potreben za namestitev, a (če se znate
prebiti skozi nastavitve miške in monitorja) marsikomu je grafični
vmesnik laže uporabljati. In tako ali tako boste želeli obuditi
sistem X, torej je smiselno s tem poskusiti čim prej.

Le sledite navodilom in vprašanjem programa. Popeljal vas bo po
korakih, potrebnih za pripravo vašega diska, izdelavo prvih uporabniških
računov in namestitvijo programskih paketov s plošče CD-ROM.

V naslednjih podrazdelkih bomo opisali nekaj zvitih področij
namestitvenega zaporedja, kot če bi to počeli ročno. To vam bo
pomagalo razumeti, kaj dela namestitveni program in zakaj.

<sect2>Uporaba programov <tt>fdisk</tt> in <tt>cfdisk</tt>
<p>
Vaš prvi namestitveni korak po zagonu korenskega diska Linuxa bo
narediti ali popraviti razdelčno tabelo vaših diskov. Čeprav ste prej
že uporabili dosovski FDISK za spremembo razdelčnih podatkov, morate
zdaj vnesti v razdelčno tabelo informacije, značilne za Linux.

Za ustvarjanje ali popravljanje razdelkov Linuxa bomo uporabili
Linuxovo različico programa <tt>fdisk</tt> ali njegovega zaslonsko
orientiranega dvojnika <tt>cfdisk</tt>. Vedite, da mora biti argument
programu <tt>fdisk</tt> naprava, ki ustreza celotnemu disku
(npr. <file>/dev/sda</file>), ne le enemu od njegovih razdelkov (kot
denimo <file>/dev/sda1</file>).

V splošnem bo namestitveni program poiskal staro razdelčno tabelo
in ponudil zagon programa <tt>fdisk</tt> ali <tt>cfdisk</tt> na njej.
Od teh dveh programov je <tt>cfdisk</tt> gotovo preprosteje
uporabljati, a trenutne njegove različice so tudi manj tolerantne do
neobstoječih ali pokvarjenih razdelčnih tabel.

Torej boste morda morali pognati <tt>fdisk</tt> (sploh, če nameščate
Linux na deviško strojno opremo), da boste dobili stanje, ki ga
obvladuje tudi <tt>cfdisk</tt>. Poskusite pognati <tt>cfdisk</tt>; če
se pritožuje, poženite <tt>fdisk</tt>. (Če gradite sistem, ki bo
poganjal izključno Linux, je dobro nadaljevati tako, da s
<tt>fdisk</tt>om pobrišete vse obstoječe razdelke in potem zaženete
<tt>cfdisk</tt>, s katerim uredite prazno tabelo.)

Nekaj opomb je skupnih obema programoma, <tt>fdisk</tt> in
<tt>cfdisk</tt>. Oba vzameta argument, ki je ime pogona, na katerem
želite ustvariti razdelke z Linuxom. Imena naprav diskov so:
<itemize>
<item><tt>/dev/hda</tt> - prvi pogon IDE,
<item><tt>/dev/hdb</tt> - drugi pogon IDE,
<item><tt>/dev/sda</tt> - prvi pogon SCSI,
<item><tt>/dev/sdb</tt> - drugi pogon SCSI.
</itemize>

Na primer, za ustvarjanje razdelkov Linuxa na prvem pogonu SCSI
vašega sistema boste uporabili (ali pa bo vam bo to ponudil na
izbiro namestitveni program) ukaz:
<tscreen>
cfdisk /dev/sda
</tscreen>

Če uporabljate <tt>fdisk</tt> ali <tt>cfdisk</tt> brez argumentov,
bosta predpostavila napravo <tt>/dev/hda</tt>.

Za ustvarjanje razdelkov Linuxa na drugem pogonu vašega sistema,
preprosto določite ali <tt>/dev/hdb</tt> (za pogone IDE) ali pa
<tt>/dev/sdb</tt> (za pogone SCSI), ko poganjate <tt>fdisk</tt>.

Ni nujno, da so vaši razdelki z Linuxom na istem pogonu. Morda boste,
na primer, želeli ustvariti razdelek za korenski datotečni sistem
na <tt>/dev/hda</tt> in izmenjalni razdelek na <tt>/dev/hdb</tt>.
V tem primeru pač poženite <tt>fdisk</tt> ali <tt>cfdisk</tt> po
enkrat za vsak pogon.

V Linuxu se razdelki poimenujejo po pogonu, ki mu pripadajo. Na
primer, prvi razdelek pogona <tt>/dev/hda</tt> je <tt>/dev/hda1</tt>,
drugi je <tt>/dev/hda2</tt>, in tako naprej. Če imate tudi kakšne
logične razdelke, so oštevilčeni, začenši z <tt>/dev/hda5</tt>,
<tt>/dev/hda6</tt> in tako naprej.

<bf>POZOR:</bf> Za operacijske sisteme, različne od Linuxa, ne smete
ustvarjati ali brisati razdelkov z Linuxovim <tt>fdisk</tt> ali
<tt>cfdisk</tt>. Se pravi, ne ustvarjajte in ne brišite dosovskih
razdelkov s to inačico orodja <tt>fdisk</tt>; namesto tega uporabite
program sistema MS-DOS <tt>FDISK.EXE</tt>. Če želite narediti 
razdelke za MS-DOS z Linuxovim <tt>fdisk</tt>-om, je povsem mogoče, da jih
MS-DOS ne bo prepoznal in se ne bo pravilno zagnal.
	
Tole je zgled rabe programa <tt>fdisk</tt>. V tem primeru imamo
na pogonu en sam razdelek za MS-DOS velikosti 61693 blokov, preostanek je
prost za Linux. (V Linuxu je en blok velik 1024 bajtov. Torej
61693 blokov zasede približno 61 megabajtov.) V tem učbeniškem
zgledu bomo naredili le dva razdelka, izmenjalnega (swap) in
korenskega (root). To morate najbrž razširiti na štiri razdelke z
Linuxom, skladno z zgornjimi priporočili: en izmenjalni razdelek,
enega za korenski datotečni sistem, enega za sistemsko programje in
enega za področje domačih imenikov uporabnikov.

Najprej bomo uporabili ukaz ,,<tt>p</tt>``, s katerim bomo prikazali
trenutno razdelčno tabelo. Kakor vidite, je <tt>/dev/hda1</tt>
(prvi razdelek na napravi <tt>/dev/hda</tt>) dosovski razdelek
dolžine 61693 blokov. 
<tscreen><verb>
Command (m for help):  p
Disk /dev/hda: 16 heads, 38 sectors, 683 cylinders 
Units = cylinders of 608 * 512 bytes

   Device Boot Begin  Start   End Blocks  Id System
 /dev/hda1  *      1       1     203   61693    6  DOS 16-bit >=32M

Command (m for help):
</verb></tscreen>

Nato bomo uporabili ukaz ,,<tt>n</tt>``, s katerim bomo naredili
nov razdelek. Korenski razdelek Linuxa bo velik 80 MB.
<tscreen><verb>
Command (m for help): n 
Command action 
    e   extended 
    p   primary partition (1-4)
p
</verb></tscreen>

Tu smo vprašani, ali želimo narediti razširjeni (extended) ali
primarni (primary) razdelek. Večinoma boste želeli
uporabljati primarne razdelke, razen če potrebujete več kot štiri
razdelke na pogonu. O podrobnostih si preberite v podrazdelku <ref
id="partitioning" name=",,Razdelitev diskov z DOS/Windows``">,
zgoraj.

<tscreen><verb>
Partition number (1-4): 2
First cylinder (204-683): 204
Last cylinder or +size or +sizeM or +sizeK (204-683): +80M
</verb></tscreen>

Prvi cilinder mora biti cilinder <bf>po</bf> mestu, kjer se konča
zadnji razdelek. V tem primeru se <tt>/dev/hda1</tt> konča na
cilindru 203, zato začnemo novi razdelek na cilindru 204.

Kakor vidite, lahko uporabimo zapis ,,<tt>+80M</tt>``, ki določi
razdelek velikosti 80 MB. Podobno zapis ,,<tt>+80K</tt>`` določi
razdelek velikosti 80 KB in zapis ,,<tt>+80</tt>`` razdelek velikosti
le 80 bajtov.

<tscreen><verb>
Warning: Linux cannot currently use 33090 sectors of this partition
</verb></tscreen>

Če vidite to sporočilo, ga lahko prezrete. Ostalo je iz starih
omejitev datotečnih sistemov Linux, ki so bili lahko veliki le 64 MB.
Z novimi datotečnimi tipi to ni več res ... razdelki so lahko dandanes
veliki do 4 terabajte.

Nato ustvarimo naš desetmegabajtni izmenjalni razdelek (swap),
<tt>/dev/hda3</tt>.

<tscreen><verb>
Command (m for help): n
Command action 
    e   extended 
    p   primary partition (1-4) 
p

Partition number (1-4): 3
First cylinder (474-683):  474
Last cylinder or +size or +sizeM or +sizeK (474-683):  +10M
</verb></tscreen>

Spet lahko prikažemo vsebino razdelčne tabele. Poskrbite, da si
boste zapisali vse tukajšnje podatke, posebej velikost vsakega
razdelka v blokih. Ta podatek boste potrebovali pozneje.

<tscreen><verb>
Command (m for help): p
Disk /dev/hda: 16 heads, 38 sectors, 683 cylinders 
Units = cylinders of 608 * 512 bytes

     Device Boot  Begin   Start     End  Blocks   Id  System
  /dev/hda1   *       1       1     203   61693    6  DOS 16-bit >=32M
  /dev/hda2         204     204     473   82080   83  Linux native
  /dev/hda3         474     474     507   10336   83  Linux native
</verb></tscreen>

Opazili boste, da ima Linuxov izmenjalni razdelek (tu
<tt>/dev/hda3</tt>) določeno vrsto ,,Linux native`` (domača vrsta za
Linux). Vrsto izmenjalnega razdelka moramo spremeniti v ,,Linux swap``,
da ga bo namestitveni program prepoznal kot takega. To storimo z
ukazom ,,<tt>t</tt>`` programa <tt>fdisk</tt>:

<tscreen><verb>
Command (m for help): t
Partition number (1-4): 3
Hex code (type L to list codes): 82
</verb></tscreen>

Če uporabite ,,<tt>L</tt>`` za izpis posameznih kod različnih vrst
razdelkov, boste videli, da številka 82 ustreza vrsti izmenjalnega
razdelka za Linux (,,Linux swap``).

Program <tt>fdisk</tt> lahko zapustite z ukazom ,,<tt>w</tt>``, ki
tudi shrani spremembe v razdelčno tabelo. Če želite zapustiti
<tt>fdisk</tt> <em>brez</em> shranjevanja sprememb, uporabite ukaz
,,<tt>q</tt>``.

Po izhodu iz programa <tt>fdisk</tt> vas bo sistem obvestil, da morate
znova zagnati računalnik. Tako preverite, ali so spremembe ostale
v veljavi. Na splošno ni razloga za vnovični zagon po uporabi
<tt>fdisk</tt>a -- sodobne različice programov <tt>fdisk</tt> in
<tt>cfdisk</tt> so dovolj pametne, da osvežijo razdelke brez
vnovičnega zagona.

<sect2> Koraki po razdelitvi diska
<p>
Ko ste uredili razdelčne tabele, bi jih moral vaš namestitveni program
pregledati in vam ponuditi, da omogočite izmenjalni razdelek (enable
swap partition). Odgovorite pritrdilno.

(Namestitveni program vas raje vpraša, kot da bi to storil samodejno,
saj lahko poganjate večzagonski sistem in je kateri od nelinuxovih
razdelkov slučajno videti kot izmenjalni.)

Nadalje vas program prosi, da povežete imena datotečnih sistemov v
Linuxu (kot so <tt>/</tt>, <tt>/usr</tt>, <tt>/var</tt>,
<tt>/tmp</tt>, <tt>/home</tt>, <tt>/home2</tt> itd.) z vsakim od
neizmenjalnih razdelkov, ki jih boste uporabljali.

Za to je le eno trdno in hitro pravilo. Obstajati mora korenski
sistem, imenovan <tt>/</tt>, in biti mora zagonski. Druge razdelke
Linuxa lahko poimenujete po mili volji. Pač pa obstajajo ustaljena
poimenovanja, ki se jih boste morda držali, da bi si olajšali življenje.

Prej sem priporočil osnovno trirazdelčno sestavo, ki zajema majhen
korenski, srednje velik sistemsko-programski razdelek in velik
razdelek z uporabniškimi imeniki. Tradicionalno se ustrezni imeniki
teh razdelkov imenujejo <tt>/</tt>, <tt>/usr</tt>, in <tt>/home</tt>.
Kontraintuitivno ime ,,<tt>/usr</tt>`` je zgodovinski ostanek časov,
ko so (veliko manjši) imeli sistemi Unix sistemsko programje in
domače imenike uporabnikov (angl. users) na enem samem nekorenskem
razdelku. Nekatero programje je odvisno od tega imena.

Če imate več kot eno področje domačih imenikov, je ustaljeno
poimenovanje <tt>/home</tt>, <tt>/home2</tt>, <tt>/home3</tt> itd. To
se lahko zgodi, če imate dva fizična diska. Na mojem osebnem sistemu, na
primer, je to trenutno videti takole:

<tscreen><verb>
Filesystem         1024-blocks  Used Available Capacity Mounted on
/dev/sda1              30719   22337     6796     77%   /
/dev/sda3             595663  327608   237284     58%   /usr
/dev/sda4            1371370    1174  1299336      0%   /home
/dev/sdb1            1000949  643108   306130     68%   /home2
</verb></tscreen>

Drugi disk (sdb1) v resnici ni ves <tt>/home2</tt>; izmenjalna
razdelka na <tt>sda</tt> in <tt>sdb</tt> v ta prikaz nista vključena.
A lahko vidite, da je <tt>/home</tt> veliko prosto področje na
<tt>sda</tt> in da je <tt>/home2</tt> uporabniško področje diska
<tt>sdb</tt>.

Če želite narediti razdelek za začasne, poštne, čakajoče in novičarske
datoteke, ga imenujte <tt>/var</tt>. Sicer boste verjetno hoteli
narediti <tt>/usr/var</tt> in ustvariti simbolno povezavo, imenovano
<tt>/var</tt>, ki kaže nanj (namestitveni program vam ponuja, da
to stori za vas).

<sect1>Namestitev programskih paketov
<p>
Ko boste prestali pripravo razdelkov, bo preostanek namestitve
skoraj popolnoma samodejen. Namestitveni program (pa naj bo
konzolni ali za X) vas bo popeljal skozi vrsto menujev, ki vam bodo
omogočili izbor plošče CD-ROM, s katere boste nameščali, razdelke, ki
jih boste uporabljali, in tako naprej.

Tu ne bomo dokumentirali številnih posebnosti te stopnje namestitve.
To je eden od delov, ki se med posameznimi
distribucijami Linuxa najbolj razlikujejo (prodajalci tradicionalno tekmujejo, kdo bo
tu dodal več vrednosti), a je tudi eden najpreprostejših. Namestitvenih
programov ni treba posebej razlagati, saj je njihova uporaba precej
samoumevna, z dobro zaslonsko pomočjo.

<sect1>Namestitve po paketih
<p>
Ko se namestitev konča, postane namestitveni 
program, če gre vse po sreči, nastavitveni program in vas sprehaja 
po nekaterih izbirah za nastavitev vašega sistema, preden ga prvič 
zaženete z diska.

<sect2>LILO, nalagalnik Linuxa
<p>
LILO, nalagalnik Linuxa (angl. LInux LOader), je program, ki vam
omogoča poganjanje Linuxa (kot tudi drugih operacijskih sistemov,
npr. Windows 98) z diska.

Lahko vam je dana izbira namestitve nalagalnika LILO na disk.
Odgovorite pritrdilno, razen če poganjate OS/2. OS/2 ima posebne
potrebe; glej razdelek <ref id="custom-LILO" name=",,Nastavitev LILO
po meri``"> spodaj.

Če namestite LILO kot osnovni nalagalnik, to odpravi potrebo po
posebni zaganjalni disketi. Ob vsakem zagonu računalnika lahko poveste
LILO, kateri OS naj zažene.

<sect2>Izdelava delovne zagonske diskete (po želji)
<p>
Lahko imate tudi možnost, da naredite ,,standardno zaganjalno disketo``
(angl. standard boot disk), ki jo lahko uporabljate za zaganjanje
svojega na novo postavljenega sistema Linux. (To je starejša in rahlo
manj primerna metoda, ki predpostavlja, da sicer navadno zaženete DOS,
a uporabljate zagonsko disketo za poganjanje Linuxa.)

Za tole boste potrebovali prazno disketo visoke gostote, formatirano
za MS-DOS. Velikosti na bo take, da jo boste lahko uporabljali za zagon vašega sistema.
Preprosto vstavite disketo, ko boste tako naprošeni, in zagonska
disketa bo ustvarjena. (To ni isto kakor namestitvena zagonska
disketa in ju ne morete zamenjati med seboj!)

<sect2>Različne nastavitve sistema
<p>
Postopek nastavitev po namestitvi vas lahko vodi tudi skozi več
postavk menuja, ki vam omogočijo, da nastavite svoj sistem. To
obsega določanje naprave (angl. <em>device</em>) vašega modema in
miške, pa tudi časovnega pasu. Sledite izbiram na menuju.

Lahko vam tudi predlaga ustvarjenje uporabniških računov (angl. user
accounts) ali uvedbo gesla za upraviteljski račun (angl. root
account password). To ni zapleteno in navadno se le sprehodite skozi
navodila na zaslonu.

<sect>Zagon vašega novega sistema
<p>
Če je šlo vse po načrtu, bi morali biti zdaj sposobni zagnati Linux z
diska z uporabo LILO. Namesto tega ste lahko tudi sposobni
zagnati Linux z zagonske diskete (ne z izvirne namestitvene
zagonske diskete, temveč z diskete, narejene med namestitvijo
programja). Po zagonu se prijavite kot <em>root</em>. Čestitamo!
Imate svoj lastni sistem Linux.

Če zaganjate z nalagalnikom LILO, poskusite med zaganjanjem držati
tipko <em>Shift</em> ali <em>Control</em>. To vas postavi v nalagalni
pozivnik (angl. boot prompt); pritisnite tipko <em>Tab</em> za seznam
izbir. Tako lahko zaženete Linux, MS-DOS ali karkoli že,
neposredno z nalagalnikom LILO.

<sect>Po vašem prvem zagonu
<p>
Zdaj bi morali gledati pozivnik novega Linuxa, ki se je pravkar zagnal
z diska. Čestitamo!

Spletna stran <htmlurl name=" GNU/Linux post-install procedures"
url="http://algolog.tripod.com/postlnx.htm"> ponuja nekaj dobrih
predlogov, kaj storiti takoj po namestitvi, da
zmanjšate poznejše težave.

<sect1>Začetek upravljanja sistema<p>
Odvisno od poteka namestitvene faze morate morda na tej stopnji
ustvariti račune uporabnikov, spremeniti ime svojega računalnika
(angl. hostname), ali (re)konfigurirati grafični sistem X. Še
marsikaj drugega lahko nastavite in spremenite po meri,
skupaj z napravami za rezervne kopije, povezavami SLIP/PPP do vašega
ponudnika internetnih storitev itd.

Pomaga vam lahko dobra knjiga o upravljanju sistemov Unix.
(Predlagam <em>Essential Systems Administration</em> založbe O'Reilly
and Associates.) Te stvari boste spoznali sčasoma. O
drugih nastavitvenih opravkih pa bi si morali prebrati različne druge spise
Linux HOWTO, na primer <em>NET-3-HOWTO</em> in
<em>Printing-HOWTO</em>.

<sect1>Nastavitev LILO po meri<label id="custom-LILO">
<p>
LILO je zagonski nalagalnik, ki ga lahko uporabite za izbor
operacijskega sistema ob času zagona: Linux, MS-DOS ali kak drug OS.
Verjetno je vaša distribucija samodejno nastavila LILO za vas že med
namestitvijo (to je nekaj, kar bi morali že storiti, razen če
uporabljate OS/2). Če je tako, lahko preskočite preostanek tega
razdelka.

Če namestite LILO kot <em>primarni</em> zagonski nalagalnik, bo urejal
prvo stopnjo zaganjalnega procesa za vse operacijske sisteme na vašem
pogonu. To deluje v redu, če je MS-DOS (ali Windows 95 ali podobno)
edini drugi nameščeni operacijski sistem. Vendar lahko poganjate
OS/2, ki ima lasten nalagalnik, imenovan Boot Manager. V tem primeru
boste želeli, da bo primarni zagonski nalagalnik Boot
Manager OS/2, in uporabili LILO le za zagon Linuxa (kot <em>sekundarni</em>
zagonski nalagalnik).

Pomemben kavelj za ljudi, ki uporabljajo sisteme s krmilniki EIDE:
zaradi omejitev biosa morajo zagonski sektorji kateregakoli
operacijskega sistema ležati na enem od prvih dveh fizičnih diskov.
Drugače bo LILO obvisel takoj po izpisu ,,<tt>LI</tt>``, ne glede na to,
od kod ga boste pognali.

Če morate ročno nastaviti LILO, bo to obsegalo spreminjanje
datoteke <tt>/etc/lilo.conf</tt>. Spodaj vam predstavljamo zgled
nastavitvene datoteke za LILO, kjer je korenski razdelek Linuxa na
<tt>/dev/hda2</tt>, in Windows 98, nameščen na <tt>/dev/hdb1</tt> (na
drugem diskovnem pogonu).

<tscreen><verb>
# LILO naj se namesti na /dev/hda kot primarni zagonski nalagalnik.
boot = /dev/hda
# Zagonska slika za namestitev; verjetno ne smete spreminjati tega.
install = /boot/boot.b

# Kitica za zagon Linuxa.
image = /vmlinuz       # Jedro je v datoteki /vmlinuz.
  label = linux        # Naj mu bo ime "linux".
  root = /dev/hda2     # Korenski datotečni sistem bo na /dev/hda2.
  vga = ask            # Pozivnik za način VGA.
  append = "aha152x=0x340,11,7,1"  # Dodaj to med zagonske izbire
				   # za odkritje krmilnika SCSI.

# Kitica za zagon Windows 98.
other = /dev/hdb1      # To je razdelek MS-DOS.
  label = msdos        # Imenuje naj se "msdos".
  table = /dev/hdb     # Razdelčna tabela drugega pogona.
</verb></tscreen>

Ko ste enkrat popravili datoteko <tt>/etc/lilo.conf</tt>, poženite
<tt>/sbin/lilo</tt> kot <em>root</em>. To bo namestilo LILO na vaš
pogon. Pazite, da boste še enkrat pognali <tt>/sbin/lilo</tt> po
vsakem prevajanju jedra, da boste pravilno usmerili zagonski
nalagalnik na sliko novega jedra (nekaj, zaradi česar si trenutno še
ne belite glave, a vseeno imejte v mislih).

Poglejte, kako uporabljamo izbiro <tt>append</tt> v datoteki
<tt>/etc/lilo.conf</tt>, da nastavimo zaganjalne parametre, kot smo 
storili pri zagonu zagonske diskete.

Zdaj lahko znova zaženete sistem z diska. Privzeto bo
nalagalnik LILO pognal prvi operacijski sistem, ki je naveden v
konfiguracijski datoteki, kar je v tem primeru Linux. Če želite
dobiti zagonski menu in izbrati drug operacijski sistem, ob zagonu
držite <em>Shift</em> ali <em>Ctrl</em>; videli boste pozivnik, kot je
<tscreen>
Boot:
</tscreen>
Tu vstavite ime operacijskega sistema, ki ga želite zagnati (če mu
le ustreza vrstica <tt>label</tt> v konfiguracijski datoteki; v tem
primeru <tt>linux</tt> ali <tt>msdos</tt>), ali pritisnete tipko
<em>Tab</em> za seznam.

Denimo, da želite zdaj pognati LILO kot sekundarni zagonski
nalagalnik; če želite zaganjati Linux z nalagalnikom Boot
Manager iz OS/2, na primer. Če želite zagnati razdelek Linuxa z OS/2 Boot
Manager, morate, žal, ustvariti razdelek z orodjem iz OS/2 
<em>FDISK</em> (ne z Linuxovim), in ga formatirati kot FAT ali HPFS,
da OS/2 sliši zanj. (To je IBM, za vas.)

Če naj LILO zaganja Linux pod nalagalnikom OS/2 Boot Manager, morate
le namestiti LILO v vaš korenski datotečni sistem Linuxa (v zgornjem
zgledu <tt>/dev/hda2</tt>). V tem primeru bo konfiguracijska
datoteka za LILO videti takole:

<tscreen><verb>
boot = /dev/hda2
install = /boot/boot.b
compact

image = /vmlinuz
  label = linux
  root = /dev/hda2
  vga = ask
</verb></tscreen>

Opazite spremembo vrstice <tt>boot</tt>. Ko boste pognali
<tt>/sbin/lilo</tt>, boste lahko dodali razdelek Linuxa v Boot
Manager. Ta mehanizem bo deloval tudi za zagonske nalagalnike drugih
operacijskih sistemov.

<sect>Upraviteljski podatki
<p>
<sect1>Pogoji rabe
<p>
Ta dokument je pravno zaščitil &copy; 1998 Eric S. Raymond. Lahko ga
prosto uporabljate, širite in kopirate, če upoštevate naslednje
pogoje:
<itemize>
<item>Ne opuščajte ali spreminjajte tega obvestila o pravicah
razširjanja (lahko ga prevedete).
<item>Ne opuščajte ali spreminjajte številke različice in datuma. 
<item>Ne opuščajte ali spreminjajte kazalca na trenutno spletno
različico tega dokumenta. 
<item>Razumljivo označite vsako skrčeno ali spremenjeno različico
kot tako. 
</itemize>

Te omejitve ščitijo potencialne bralce pred starimi ali
pokvarjenimi različicami. Če mislite, da imate dober razlog za
izjemo, me povprašajte za mnenje.

<sect1>Zasluge
<p>
Vse priznanje Mattu D. Welshu, ki je izvirni avtor tega
spisa HOWTO. Odpravil sem večino vsebine, vezane na distribucijo
Slackware, in osredotočil preostanek tega spisa na namestitev s plošče CD-ROM,
Vendar je velik del vsebine še vedno njegov.

Inačica 4.1 je bila obilno izboljšana z nekaterimi predlogi Davida
Shaoa &lt;dshao@best.com&gt;.

13. februarja 1999 je ta spis prevedel v slovenščino in ga 4. maja
2002 osvežil Roman Maurer &lt;<htmlurl
url="mailto:roman.maurer@amis.net" name="roman.maurer@amis.net">&gt;.
</article>
